"Flatliners" (1990) režiserja Joela Schumacherja je film, ki pripoveduje o skupini študentov medicine (Kiefer Sutherland, Julia Roberts,...), ki raziskujejo mejo med življenjem in smrtjo in na sebi izvajajo eksperiment, ki jih za hip odnese "na ono stran", to je - za nekaj trenutkov umre. "

Keč" celega dogajanja v filmu je v tem, kdo na oni strani ostane čimveč časa in se tako vrne z čimbolj jasno izkušnjo onostranstva.

Iva Tabarja, kot umetnika zanima prav to, meja med življenjem in smrtjo, oziroma, kje to meja sploh je. V svojem vsakdanjem življenju, si Ive služi denar v bolnišnici, na oddelku za "šok", kjer dnevno sestavljajo Ijudi spet v en kos in kjer je adrenalin večkrat še zadnje upanje, ki ga pacientom vbrizgajo noravnost v srce. Ive seveda ne spada med tiste medicince, ki v prostem času muzicirajo na violine ali slikajo s temperami izmišljene pejsaže. Ive je že kmalu ugotovil, da se intenzivne življenske izkušnje - nevarnost, bolečina in neverjetno tanka meja med življenjem in smrtjo - pač ne dajo tematizirati drugače, kot s sredstvi in situacijami, v katerih se te življenske drame dogajajo. V svojih performansih zato Ive uporablja naprave in stroje iz bolnišničnega inventarja, klinično dramaturgijo in radikalne teme.

V svoj prvi performans, v galeriji Kapelica, je Ive s seboj pripeljal celotno "šoki" ekipo iz svoje službe, izvedli pa so performons z naslovom "Intubacija". Iveta so z narkozo uspavali in ga z v grlo vstavljenim intubatorjem, priklopili na respirator - stroj, ki je dihal namesto njega. Po petindvajsetih minutah nadzorovanega spanca, je sledila reanimacija, ki je mnoge v publiki razburila do te mere, da so po performansu začeli gnjaviti ekipo, da o sitnostih, ki so sledile po nervoznih časopisnih člankih, niti ne govorimo.

Naslednji performans, leto kasneje, je Ive posvetil svoji bodoči ženi. Izkušnje iz prvega performansa, so ga učile, da je bolje, da zdravniško ekipo pusti doma in jih zaščiti pred omejenimi novinarji. Performans je izvedel le z enim asistentom, ki je bil le podajalec inštrumentov, oprema na odru, pa je bila le bolniška postelja in monitor za spremljanje srčnega utripa. Ive si je v žilo (veno) leve roke, vtaknil kateter s premerom 1 mm in ga počasi potiskal proti srcu. Ko je bil kateter že čisto blizu, je srce začelo trepetati (fibrilirati), kar je bil tudi cilj njegove, nadvse nazorne, ljubezenske izjave. Če si boste slučajno omislili tako šarmiranje svojega partnerja tudi doma, ne pozabite na reševalno ekipo v prvi vrsti in reanimacijski kombi, ki je prižgan čakal pred galerijo Kapelica, če bi se slučajno kaj zataknilo!

V tretjem performasu, decembra 1999, gledalcem v galeriji ni bilo treba padati v nezavest. Performas je bil posvečen aktualni politični temi: integriranju Slovenije v Evropo. Ivetu je asistent v galeriji pomagal natočiti v želodec "evropsko modro" tekočino, nakar si je Ive skozi nos porinil v želodec tanko cevko, jo priklopil na stroj, ki ga poznamo iz zgodb o črpanju želodca, zastrupljenih ali mrtvo pijanih homo sapiensov in si tekočino izčrpal v prozorno posodico, v kateri so plavale "evropsko rumene" zvezdice. Najmanj, kar si ob tem lahko mislimo je, da Ivetu slaboumno pro-evropsko klečeplazenje, obrača želodec.

Ive ima v načrtu še veliko performansov in za vsakega ima rezerviran december v Kapelici. Velja za najbolj radikalnega body-artista, ki ga Slovenija premore in o njem bo veliko slišati kmalu tudi zunaj. Ne spreglejte!, čeprav vem, da se večina pogumnežev boji vsega, kar ima vonj po medicini in bolnici, kot hudič križa. Če pa bi vseeno radi videli, kaj je adrenalinski "šus", ne zamudite!