O posledicah uživanja drog je napisanega že veliko, zato se ne bom spuščala v to tematiko. Zanimalo me je predvsem, kako je moč pomagati človeku, prijatelju, sinu, hčeri … ki je zabredel/a v svet drog. Na to vprašanje mi je pomagala odgovoriti oseba, ki želi ostati anonimna, zato jo bom poimenovala Patricija.

Patricija je bila odvisna od heroina in kokaina. Intrevenozno si je vsak dan tri leta vbrizgavala belo-rjavi substanci. Zdravila se je v komuni Dianova in je »clean« že tri leta. Ta članek apelira na vse obupane matere, očete, prijatelje, ki se soočajo s to ali pa podobno problematiko. Pomembno se je zavedati, da je narkomanija epidemija, ki se je razširila prek mej prepričanj, da se to dogaja za ograjo nižjih družbenih razredov. Širi se na vse socialne sloje, na izobražene, neizobražene, bogate, revne, uspešne, neuspešne... Je epidemija sodobnega časa in kot pravi Patricija: »Prepričana sem, da se bom borila zoper odvisnost celo življenje.

To je MOJA bolezen, ki se je ne da pozdraviti, lahko pa jo kontroliraš, da ponovno ne izbruhne. Ni nalezljiva ne dedna, se pa širi s svetlobno hitrostjo.« Tako se je razpasla predvsem med mladimi, med najstniki, med osnovnošolci ... In kaj botruje temu? Tempo življenja? Živimo v hitrem, turbulentnem okolju, ki se mu je potrebno nenehno prilagajati. Prisiljeni smo iskati konstruktivne rešitve življenjskih problemov. Kdo sem, kaj sem, kaj hočem, kam grem ... so vprašanja najstnikov, od katerih se zahteva odgovor že v rani mladosti. Nekaterim uspe odgovoriti, drugim žal ne. Slednji ne ujamejo tempa, ne čutijo se sposobne in ker smo ljudje družbena bitja in želimo pripadati neki skupini, se te izgubljene duše ponavadi obrnejo na destruktivne, marginalne skupine, katerih cilj je biti »kao kul«.

Kaj je kul? Kul je vse, kar je prepovedano, kar ni v skladu z družbenimi normami. Oblikuje nas individualizem in za dosego tega »neracionalnega smotra« posegamo po različnih orodjih. Nekateri se žal odločijo, da je njihovo najboljše orožje zoper »družbene arogantnosti« prav IGLA. Patricija mi je poskušala opisati, kaj pomeni čutiti »craving« po drogi. Pri tem je nastopila jezikovna ovira, saj je zelo težko opisati nekaj, kar čutiš. Ponazorila mi ga je z Maslowo hierarhijo potreb. Obtičali sva na prvi stopnički. Patricija pravi: »Droga postane osnovna potreba, celo prioritetna potrebam po hrani, pijači, strehi ... Vidiš, čutiš, želiš si samo heroin, kokain. Takrat veš, da si odvisen. Znajdeš se v vrtincu ali začaranem krogu. To postane tvoj način življenja, navada. Dolgo časa zanikaš odvisnost in se pričneš potapljati v lažno prepričanje, da si drugačen. Hkrati poskušaš prepričati ljudje okoli sebe o tem zmotnem, lažnem, avtodestruktivnem dojemanju nenehno prilagajati. 

Vas vprašam, koliko časa boste dopuščali oziroma živeli s takim poosebljenim superegoistom?« Ne želim in ne morem olepšati ali omilti ali celo poiskati izgovorov za iracionalno početje posameznikov. Dejstvo je, da smo gospodarji tako svojega telesa kot tudi lastnega uma. Prvi korak do samospoštovanja, samoaktualizacije pa je sprejeti in brezpogojno ljubiti sebe, ker bomo lahko le tako tudi ljubili druge. Težko si je predstavljati realnost in duševno tegobo teh ljudi – narkomanov, še težje si je predstaviti nesrečo staršev, ki nemočno upajo na epilog.

Z ozaveščanjem in informiranjem širše javnosti o tem perečem problemu smo korak bližje zmanjšanju števila žrtev te »umazane« droge. Za dodatne informacije, nasvet ali pogovor o takih in drugačnih drogah se lahko obrnete na specializirane institucije, kot so: DrogArt ( www.drogart.si ), UP- društvo za pomoč zasvojencem in njihovim svojcem (Miklošičeva 16, Ljubljana, uradne ure od ponedeljka do četrtka od 10. do 15. ure, v petkih od 10. do 12. ure; telefon: 01/423 25 70 (74 in 75) ali www.drustvo-up.si), Projekt človek (Informacije na 01/ 425 14 96 ali 01/540 31 74), svetovalnica ODSEV SE SLIŠI (Gornji trg 24, Ljubljana ali na brezplačni telefon 080 63738), TOK – Telefon Odvisnosti Kranj (anonimno vsako sredo od 17.00 do 19.00 na 04/23 26 928) in druge.