1. del: Relacija Ljubljana - Portorož - Amsterdam - Ljubljana.

Kot so pravili starši, sosedje in učitelji v šoli, sem bila priden in vzoren otrok. Živeli smo v strogem centru Ljubljane, tako da sem hodila na nekdanjo OŠ Prežihov Voranc. Vse razrede sem izdelala z odličnim uspehom, obiskovaia pet lel plesne šole Kazina, sedem let sem bila tabornica v odredu Sivega volka, smučarska šola, pevski zbor, dramski krožek, aktivno treniranje košarke, francoščina, latinščina,… in še in še bi lahko naštevala moje dejavnosti in hobije, v sedmem razredu pa se je začelo zapletati.Blizu šole se je nahajal takoimenovani bivši Leninov park, ki je bil znan po t.u. punk družbi. Imela sem neverjetno željo vključiti se v to družbo in biti »drugačna«. Po vsakdanjih sprehodih s psom mimo tega parka mi je vseeno uspelo vzpostaviti stik s temi ljudmi. In že po drugem dnevu, ko sem bila tam, sem z njimi odšla na Portoroško noč za tri dni. Tam je bilo vsega dovolj - alkohola, marihuane, ostale droge, fantov in še in še. Zabavala sem se »le« z alkoholom in marihuano z nekim fantom, v katerega sem se na smrt zaljubila in s katerim sem kasneje tudi usklajevala odnos še kar nekaj časa.

Doma so se začeli prepiri in vpitja, mene pa ni nič zanimalo. Če mi mama ni pustila v park, sem pa ušla. Osmi razred sem nekako končala in se vpisala na srednjo šolo. Kmalu smo se preselili na drugi konec mesta, kajti mama je spoznala svojega sedanjega moža. Res je, da od tam nisem več hodila v park, sem pa spoznala drugačno družbo.

Tako se je zgodil tisti usodni konec tedna, ko sem bila povabljena na zabavo k deset let starejšemu fantu, ki je bil rad v družbi mlajših deklet. Večina ljudi v stanovanju je bilo bledih, v spečem stanju, brez skrbi itd. Kmalu sem prišla na vrsto tudi sama. »Ne boj se, nič se ti ne bo zgodilo. Vzemi malo in občutila boš toploto, blaženost in vse skrbi in težave bodo odšle.

In ker sem radovedne narave se nisem upirala. Počutje je bilo resnično tako kot so mi ga opisali, in bilo mi je lepo. Začelo se je z jemanjem samo ob koncu tedna, kadar sem imela denar pa tudi med tednom. Kmalu sem začutila potrebo po jemanju te »preklete« zadeve, a kaj, ko ni bilo denarja. Odšla sem po nasvet k isti osebi, saj je bil pri tem izkušen in mi je ponudil kar nekaj količine marihuane za prodajo. In tako se je začelo.

Doma niso nič sumili, kajti bila sem dobra lažnivka in mama mi je zaupala. Začeli so se neprestani klici, obiski, nočno življenje. Šolo sem zato zanemarjala, tako da prvega letnika nisem končala. V šoli sem kar naprej spala, prve ure manjkala, po šoli pa me je zanimala samo prodaja trave, da sem si priskrbela denar za heroin. Prodaja mi je šla dobro od rok, denarja mi ni manjkalo, jaz pa sem zabredla vedno globlje.

Tako je prišlo tudi do dneva, ko se je začelo z iglo. Ugotovila sem, da porabiš manj heroina in še bolj učinkovito je kot če ga kadiš ali »snifaš«. Spoznala sem vedno več ljudi in veno več dilerjev, tako da sem začela prodajati tudi ostale droge.

S prijateljico sva se odpravili na prvo potovanje v Amsterdam po nabavo LSD-ja. Mami sem rekla, da grem za en teden v Kranjsko Goro, kajti bil je novoletni čas. Uf, kakšne stvari vidiš šele tam. Kot mladi punci se mi je mesto nenormalno dopadlo, njihov način življenja, nočno življenje, lokali, coffe shopi in seveda vsa tista droga! Ko sva opravili vse nakupe sva se odpravili nazaj v Ljubljano, kjer je prodaja res cvetela. Poleg same prodaje sem LSD tudi uživala. Ob heroinu, ki sem ga redno uživala in od katerega sem bila odvisna, je bil tudi LSD v dvodnevnem programu. Po vsem tem sem odšla še večkrat na Nizozemsko in vsa situacija je šla vedno globlje. Po enoletnem rednem jemanju tripov so se začeli neznosni zoboboli in bolečine v trebuhu. Zdravniki mi niso mogli pomagati, saj jim resnice nisem povedala. Dajal i so mi tablete proti bolečinam, hodila sem na razne preglede do specialistov, pa nič! Odločila sem se prenehati in od takrat se ga nisem nikoli več dotaknila. Še dolgo po tem sem občutila halucinacije, slabo spanje, bolečine v trebuhu in zobobole. Heroin pa je bil še vedno tako kot hrana, nujen. Žile na rokah so bile že vse prebodene, tako da sem morala paziti, da sem imela vedno dolge rokave. Mama si je zatiskala oči in problema ni hotela videli oziroma ni hotela verjeti, da se vse to dogaja meni.

II.del: Pripravljanje doze in doživljanje abstinence

No, in tako se je moje narkomansko življenje nadaljevalo. V hiši, kjer smo živeli, sem imela svojo sobo na podstrešju. Mama je le malokdaj prišla na pogled, tako da sem imela s svojimi obiski Ijubi mir. Ljudje so bili neprestano pri meni, kjer smo se pogovarjali, gledali televizijo, se ljubili, "zadevali," spali, bruhali in še in še.

Naj vam opišem, kako izgleda pripravljanje doze. Normalno je, da si najprej kupiš zaželeno dozo, in by the way skočiš še v lekarno po injekcijo. Tam moraš poslušati prodajalko, ki ti soli pamet, da to ni dobro početi, če se zavedam posledic, in po vsem tem z razočaranim obrazom proda zaželeno stvar. V trgovino skočiš še po malo citronske kisline in "nakupi" se končajo. Z nasmeškom se odpraviš domov, si natočiš kozarec vode, vzameš čajno žličko, odideš v svojo sobo in rečeš svoji mami, da se boš pridno učil. Mama, vsa vesela in zadovoljna, kako pridnega otroka ima, ki se uči, da bo v življenju še kaj postal, te pusti pri miru. Vzameš žlico, natreseš vanjo svojo dozo, dodaš malo citronske kisline, vodo in vse skupaj dobro "prekuhaš" z vžigalnikom pod žlico. Ko stvar zavre, odrežeš košček cigaretnega filtra, ga vržeš v rjavo tekočino in z injekcijo potegneš. Nato si poiščeš žilo, v katero boš injekcijo zapičil, pogledaš, če priteče kri, in "poženeš". Pri narkomanih je znano, da zaradi žil, ki so bile večkrat prebodene, proces traja dlje. To se je dogajalo tudi meni. Ne najdeš žile, zabodeš drugo, in še, in še, in še, dokler jo ne najdeš. Če se kljub temu ni pokazala, sem odšla v kopalnico in postavila roke pod vročo vodo, ki povzroči, da žila izstopi. No, končno mi je uspelo.

Takoj po tem se ti zavrti v glavi, in občutje toplote, ki prihaja od nog proti glavi, se imenuje "flash". Ker sem že po naravi bleda, sem po uživanju heroina postala prava smrt. Zenice se zožijo in postanejo pikice, glas začne mutirati, kar naprej te po telesu srbi. Zato sem se neprestano praskala. Veliko ljudi tudi bruha. Zaradi droge nisem imela volje do hrane. Ne občutiš lakote, pašejo le sladkarije, jogurti, voda. Zato se tem stvarem reče tudi "junk food". Izgubila sem veliko kilogramov, volje do učenja, družbe, pogovorov, celo do ljubezni. Povedano z eno besedo so mi zakrknili vsi občutki. Kadar me je mama videla takšno, sem ji vedno odgovorila, da sem zaspana ali utrujena. In zopet je verjela. No, in tako se je nadaljevalo. Enkrat ali pa tudi dvakrat na dan. Cele dneve sem bila pred televizijo, na telefonu ali pa sem spala. Kasneje sem občutila potrebo tudi po nadvse zgodnjem, jutranjem jemanju (pred odhodom v šolo). Torej, tako izgleda abstinenca nadvse zgodaj zjutraj. Potenje, potenje, mrzel in smrdeč pot, ki teče iz nosa in z oči, diareja, neverjetne bolečine v kostah, absolutna nespečnost, bolečine v trebuhu,...

Vedno sem mislila, da mi bo pomagalo, če bom v takem stanju popila kakšen kozarec alkohola (se ga napila) ali pokadila kakšen joint. Kje pa? Vsa situacija se je samo še poslabšala. Kaj zdaj? Droge pri roki nisem imela, dealerjev ni bilo doma, denarja pa tudi ni bilo - Murphyjev zakon, kadar gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo. V tistem trenutku je bil izhod v sili zdravstveni dom na Metelkovi, kjer še danes dajejo heptanon (metadon), to je sintetični heroin, v obliki tablete ali tekočine. Tako sem bila brez skrbi glede vsako dnevnih abstinenc in začela vsak dan hoditi na Metelkovo.

Vendar mi to ni zadostovalo. Poleg metadona sem še naprej uživala heroin in bila pomirjena. Življenje se je nadaljevalo, svinjarije v telesu so se nabirale, jaz pa sem zabredla vedno globlje in globlje. Nato sem spoznala fanta, ki je vso situacijo malo pomiril.

3.del: IZLET V TURČIJO

Moja strast je bila igranje pikada In moram reči, da sem bila dokaj dobra v igranju le-tega. Zato sem redno hodila v bar, kjer so imeli pikado avtomate, organizirali tekmovanja, zabave ... Tam sem dostikrat opazila tega simpatičnega fanta, ki je bil kasneje moj partner dobri dve leti. Poimenovala ga bom Miha. Tja je zahajal s svojo družbo na pivo ali dve, vedno lepo urejen, simpatičen, zgovoren, poln energije,...

Počasi sva si bila drug drugemu všeč in se začela sestajati, hoditi v kino, na sprehode, itd. On momentalno droge ni jemal, ni pa mu bila španska vas. Honorarno je delal, pridno študiral in bil dobrih osem let starejši od mene. Prvih nekaj mesecev najinega razmerja, se nisem drogirala, kasneje pa sem potegnila tudi njega v to svinjarijo. Kako lepo je bilo tiste dva, tri mesece brez droge, brez Heptanona, Zdravstvenega doma na Metelkovi, bila sem srečna, zadovoljna in zaljubljena do ušes. Kmalu sem se preselila k Mihu in življenje se je nadaljevalo. Imela sem komaj 17 let, ko sem odšla od doma in mama je bila vesela, kako krasnega fanta sem si našla . Potem pa se je spet zgodil tisti usodni dan, ko je po dolgem času prišel na obisk "stari prijatelj", ki nama je ponudil paketek s heroinom. Z Mihom sva se spogledala in se v mislih spraševala, ali vzeti ali ne? Paketek sva vzela in si rekla: "dobro naj bo, vendar samo danes"!

Že naslednji dan sva se odločila, da odideva v Turčijo, ki je znana po kvalitetni in poceni drogi HEROINU, na vsakem vogalu. Sposodila sva si lepo količino denarja, odšla na turistično agencijo in vzela štiri dnevni aranžma v lepem hotelu v Istambulu. Že takoj po nastanitvi v hotelu, sva odšla v park znan po ljudeh - večinoma so to črnci, ki prodajajo drogo. Imela sva "srečo", da sva hitro spoznala mladega črnca, ki naju je odpeljal v njegovo stanovanje. Ko smo vstopili v stanovanje, me je stresla groza. Pričakalo nas je še šest ali sedem črncev, črnih kot oglje. Stanovanje je bilo majhno, zatohlo, vlažno, umazano, polno kramarje, in mislila sva si: "No pa smo tam, zdaj naju bodo oropali, znakazili in pustili v kakšnem zanemarjenem kanalu sredi Istambula." Vendar je bilo ravno obratno, bili so neverjetno prijazni, gostoljubni, veseli obiska. To je bila skupina fantov od dvanajstih do tridesetih let, ki so se s prodajo droge preživljali in pošiljali denar svojim revnim družinam v Afriki.

Ti fantje se niso drogirali, niso pili nobene alkoholne pijače ali kadili normalne cigarete - ukvarjali so se samo s prodajo kvalitetne droge - prodaja na veliko. Težko verjeti, tudi sama nisem mogla, vendar je živa resnica. Z enim od fantov, ki je bil "capo", sva se pogovarjala o poslu. Razložil nama je svoje pogoje, midva njemu najine, dal nama je nekaj vzorcev Heroina in odšla sva. Kasneje sva se vrnila in zmenili smo se za posel. Vse je potekalo kot po maslu, fant je dobil denar, midva pa drogo. Podali smo si roke ob končanem in uspelem poslu, in se poslovili v upanju, da se še kdaj vidimo. Odšla sva v hotel vesela in zadovoljna in si hitro pripravila prvo dozo. Moram vam povedati, da Miha ni vedel, da sem jaz kdajkoli prej uporabljala iglo, tako, da sva dolgo časa le snifala in kadila. Meni je to najprej ugajalo oziroma odgovarjalo, vendar sem si kmalu zopet zaželela igle, toda bila sem v strahu izraziti to željo Mihu, ker sem vedela, da je na te stvari alergičen, ni prenašal ideje, da si nekdo prebada telo z inekcijo zato, da je kasneje zadet, če pa je toliko drugih načinov uživanja droge. Po eni strani je imel prav (kajti, ko narkoman pride na iglo, zabrede v najhujše težave in odvisnost), po drugi strani pa ni razumel, kako je kadar odvisnik trpi za iglomamjo.

Iglomanjjaje odvisnost od inekcije - igle, odvisnost po prebadanju, pretakanju krvi po inekciji,... Jasno, da ni vedel kako je biti odvisen od iglomanije, ko pa ni nikdar poskusil (do takrat).

Da se vrnem nazaj v hotel. Heroin je bil neverjetno kvaliteten že v minimalni količini, tako, da sva obležala na postelji v hotelski sobi, kar lepi del dneva, vsa bleda in nemočna, nezmožna kakršnega koli razgovora in opravljanja kakršnega koli dela (tudi sexa ne). Ko sva prišla k sebi, sva se stuširala (kar se odvisnikom redko zgodi, ker ne poznajo higiene, delovnih navad, discipline...) in odšla na sprehod in "sveži" zrak po mestu.

Po parih dneh sva se vrnila domov, kjer naju je čakalo veliko dela. Prodaja je tekla kot po maslu, tako, da sva hitro vrnila sposojeni denar, in zaslužila toliko, da sva zopet lahko odšla na Jug. Poleg tega pa nama ni bilo več treba kupovati droge, ker sva jo imela zadosti doma. Moja dnevna doza se je večala in večala in ni mi bilo več dovojj le snifanje in kajenje. Hotela sem iglo z veliko začetnico. Sanjala sem o igli, igla, igla. Tako sem na skrivaj pričela uresničevati svojo veliko željo -igla, da Miha ne bi opazil. Vsako jutro, ko sva si pripravila črto Heroina, je odšel Miha najprej na stranišče (to je počel vsak dan), počakala sem, da je odšel iz sobe, vzela list papirja in si Heroin stresla vanj, počakala, da se je Miha vrnil in odšla tudi jaz na stranišče, ter tam opravila vse potrebno. Kakšno olajšanje, ko sem spet občutila iglo v roki, "prijetna" vrtoglavica in občutek toplote, ki ga pri drugih načinih konzumiranja ne občutiš.

Naj razložim zakaj je potrebno odditi najprej na stranišče, potem pa vzeti tako želeno količino. Učinek Heroina povzroča zastoj blata v črevesju, zato imajo vsi odvisniki probleme pri uriniranju in opravljanju "velike potrebe". Zato gredo pred vzemom prve jutranje doze najprej na opravek potrebe (če jim uspe).

Nekaj časa mi je uspevalo prikrivati in latgati Mihu o vsem skupaj, vendar pa je kmalu začel sumiti. Opazoval me je čez ključavnico, ko sem bila na WC-ju, me kontroliral in prišel je dan ko je hotel videti moje roke in moje žile, ki so bile povedano v eni besedi "ogabne", vse prebodeno, zateklo, vseh mogočih barv (zelena, modra, vijoličasta), predvsem pa boleče.

To je bil zame eden najbolj groznih dni v mojem življenju, ko je Miha razkril resnico, ko me je dobil na laži. Počutila sem se kot kup gnoja, ker sem vedela, da sem "zamočila" in če bi se v tistem trenutku odprla zemlja, bi se vgreznila vanjo. Najhuje pa je bilo to, da je od tistega dne dalje, začel z iglo tudi Miha. Tega si resnično nisem želela, vendar nisem mogla storiti nič proti temu - bila sem nemočna. Ni mi verjel, ko sem mu rekla, da bom končala z iglo, da bom prenehala z vsem skupaj, samo naj ne začne tudi on s tem. Imel je razlog, da mi ni verjel, ker me je bila vsega skupaj ena velika laž. Tisti trenutek je odšel v lekarno, kupil inzolinski pribor, citronsko kislino in se vrnil domov. Vse skupaj je pripravil in zahteval, da sem mu jaz zapičila iglo v žilo. Jokala sem, ga prosila in vendar sem vsa objokana storila kar mi je rekel. Zgodilo se je to kar sem pričakovala: bilo mu je všeč in z iglo je nadaljeval tudi on in tako ni bilo več nepotrebnega prikrivanja in laganja. Še vedno nosim v sebi občutek krivde, da sem ga zapeljala na to pot, zaradi mojih laži in prikrivanj.

Mogoče se sprašujete, zakaj je Miha začel z iglo, ki je tudi njega pripeljala do iglomanije?! Ni mogel doumeti, kaj je tako dobrega na tem, da sem mu morala jaz lagati, prikrivati ter krasti drogo, da nisem mogla odnehati, da mi je igla pomenila več kot on, ki sem ga imela poleg "preklete" droge najraje na tem božjem svetu. Moja ljubezen do Mihe je bila globoka in velika kot ocean, ljubezen do igle pa velika kot vesolje. Na žalost je to čista resnica in kmalu je vse to doumel tudi sam.

Part 4: Lažni svet zadetega človeka

Ko sva bila še oba z Mihom na igli, se je začelo vse skupaj močno spreminjati. Lagati sva začela drug drugemu, prihajalo je do prerekanj kdo porabi več in kdo manj heroina, kradla sva si doze drug drugemu, itd. Poleg heroina, heptanona in alkohola, sva zadela tudi z jemanjem kokaina. Velikokrat sva se še odpravila tako na Nizozemsko, kot v Turčijo nakupila vso potrebno drogo in se v Ljubljani zaprla v najino stanovanje, ter konzumirala in konzumirala, ter vegetirala v najini sobici. Prodajala sva vedno manj, porabljala pa vedno vedno več. Denarne zaloge so se začele znatno manjšati, nobeden od naju ni delal, dnevna doza in poraba tako heroina, kot kokaina pa je bila vedno večja. Vemo, da ljudje pri jemanju kokaina nimajo fizične abstinence,vendar pa je zaradi tega psihična abstinenca znatno močnejša in težja. Koliko ljudi naredi samomor, pristane v raznoraznih ustanovah in institucijah za mentalno bolne, ali pa se jim po domače povedano zmeša, ko prenehajo z jemanjem kokaina. No nekaj takega se je zgodilo tudi nama. Ker sva imela toliko droge doma, sva začela pretiravati z dnevnimi dozami t.i. požrešnost in to se je začelo na psihi močno kazati. Spala nisva tudi po nekaj dni skupaj absolutno prenehala jesti, bila izredno občutljiva, nervozna, paranoična, agresivna in še in še bi lahko naštevala moja absurdna dejanja in početja. Nisem več videla izhoda. Zame je bilo vse na tem svetu brez smisla, življenje brez kakršnekoli vrednosti, prišla sem celo na 56 kg telesne teže,z živci čisto na koncu in absolutno brez denarja. Svojega očeta, s katerim skorajda nisem imela stikov, sem prosila za pomoč, ker sem vedela, da ima veliko poznanstev med zdravniki. Normalno je, da mu nisem povedala resnice mojih problemov, temveč sem se mu zlagala, da imam hude probleme z svojim fantom in da si želim pogovoriti s kakšnim psihologom ali psihiatrom. Odpeljal me je v Psihiatrično bolnico v Idriji, na pogovor z psihiatrinjo za mladostnike. Vendar ta psihiatrinja nikakor ni bila specializirana za tovrstne moje probleme in mi je seveda uspelo lagati tudi njej, tako, da po treh pogovorih nisem odšla več tja, doma pa sem rekla, da imam dovolj, da so mi pogovori pomagali. Tudi Miha ni bil več pri zdravi pameti, tako da sem ga jaz osebno odpeljala v Psihiatrično bolnišnico v Polju. Zakaj, se sprašujete. Nekega dne pridem domov z obiska pri mami in vidim Miha na tleh v poziciji psa, ki laja. V tepih je zapikal špange za lase in mislil, da sadi rože. Zamenjal me je za svojo mamo in namesto da bi se pogovarjal z menoj je lajal. Bil je bled kot smrt, z steklenimi očmi in dejansko ni vedel zase. V Polju je ostal le dva dni toliko, da je prišel k sebi, potem pa so mu napisali odpustnico in rekli, da narkomanov tam ne sprejemajo. Ker sva bila že tako brez denarja in tako močno odvisna, sem jaz svoji lastni mami ukradla bančno kartico in z njo vsak dan dvigovala najvišji znesek, kar pa seveda ni zadostovalo za najine potrebe. Ker je bila mama na 14 dnevnih počitnicah v toplicah, ni ugotovila, da se z njenim bančnim računom karkoli dogaja. Po dobrih treh tednih je krajo prijavila na policiji in seveda tudi pomislila ni, da sem to storila jaz. Kasneje sem ji priznala. Poleg tega sem od nekega narkomana, za pol grama heroina kupila tudi ukradeno Euro kartico in z njo kar lep teden nakupovala po raznoraznih trgovinah obleke, čevlje vseh številk in velikosti, glasbeni stolp in različne drobnarije, ki sem jih potem prodala raznoraznim ljudem in tako služila za drogo. Miha se je odločil, da tako ne mora iti več naprej in odšel na zdravljenje v Ormoško bolnico na oddelek za toksikomanjjo, kjer je ostal osem mesecev in zdravljenje nadaljeval v Ljubljani na Projektu človek na Malenškovi in sedaj zdravljenje tudi uspešno končal. Želel si je, da bi tudi jaz storila kaj zase in odšla na zdravljenje, vendar mi še ni bilo dovolj vsega in o kakršnem koli zdravljenju nisem želela niti slišati. Tako sem začela živeti vedno slabše in bresti v vedno večje težave. Vstopa v hišo moje mame nisem imela, ker so mi ga prepovedali. Kjer sem prej živela z Mihom, nisem plačevala najemnine in stroškov, tako da sem se morala odseliti. Vendar kam odditi je bilo moje vprašanje. Začela sem se družiti z narkomani s ceste in spala po raznih kleteh starih hiš, kakšen dan pri raznih prijateljih in znancih, potem pa sem spoznala neko prostitutko mojih let, ki je imela svoje stanovanje, v katerem je sprejemala svoje stranke in bila tudi sama narkomanka. Jaz sem ji dajala heroin, v zameno pa sem lahko stanovala pri njej. Ker sem zabredla že tako globoko v odvisnost, sem bila pripravljena storiti karkoli, da bi prišla do denarja. Zato mi je ta prostitutka oziroma njen zvodnik ponudil, da bi spremljala nekega poslovneža iz Rusije celo noč in da mi plača polovico od celega dobička. Hvala bogu s tem Rusom nisem imela nobenih spolnih odnosov in je šlo res samo za spremstvo, pogovor in malo nežnosti.

Plačal mi je 750 $, ki bi jih morala dati zvodniku, vendar sem z vsem denarjem ušla. Kupila sem si kar nekaj heroina in se za teden dni nastanila v poceni hotelu v Ljubljani. Vendar, ko so me začeli iskati zaradi denarja,...

Del 5: Dektoksikacija

Končno sem se tudi sama odločila, da tako ne gre več in sem odšla na pogovor k dr. Andreju Kastelicu na Oddelek za detoksikacijo.

Na tem oddelku traja zdravljanje tri mesece in sicer s pomočjo Heptanona, ki ti ga dnevno znižujejo.

Mama me je peljala tja, kjer so me najprej dodobra pregledali in seveda v potovalki našli celo vrečo injekcij, za katere še sama nisem vedela, da sem jih imela v potovalki. Našli so mi tudi že pripravljeno dozo Heroina, ki sem jo imela pripravljeno za vsak slučaj, če bi mi jo uspelo pretihotapiti na oddelek. No, ko so opravili vse potrebne preglede, so me odpeljali na oddelek. Poslovila sem se od mame, ki je bila reva uboga vsa v solzah in odšla na mojo prvo hudo 'probo'. Moj prvi vtis na oddelku je bil, kot da bi prišla v zapor. Vsa okna v rešetkah, sobe s tremi posteljami, skupni tuši... Oddelek ima kapaciteto devetih sob med katerimi smo bili sami znanci, kar seveda ni dobro, ker se nikdar ne ve kdaj se najdeta dve in ušpicita kakšno.

To se je seveda tudi zgodilo, vendar o tem kasneje. Na oddelku je treba upoštevati določen red, kot je disciplina, higiena, zgodnje vstajanje, kava samo zjutraj in po kosilu, do deset cigaret na dan, vsakodnevno merjenje pritiska, brez izhodov v zunanji svet in seveda, kar je najhuje za vsakega narkomana - BREZ DROGE. Moram reči, da zdravljenje niti ni bilo teško ter abstitence niso bile hude, ker smo se zdravili s pomočjo Heptanona, ki so nam ga seveda vsak dan, ali vsake dva dni zniževali, dokler nismo prišli na ničlo. Takrat pa je bilo seveda težko, in takrat se začnejo v glavi pojavljati raznovrstne stvari; kako priti do droge, na kakšen način... Tako je nekega večera, ena od punc, ki je bila na oddelku, odprla okno z zobotrebcem in odšla brez, da bi medicinske sestre opazile, do najbližjega dealerja po drogo. Zmenili smo se, da se vrne v roku petnajstih, minut, naša naloga pa je bila zamotiti sestre, kar nam je dobro uspevalo. Res se je vrnila tako kot smo se zmenili, vendar ji ni uspelo prinesti heroina, in ne kokaina, le marihuano. Dobro smo zaprli okno in se delali, kot da se ni nič zgodilo. Zmeniti se je bilo treba samo, kako jo bomo pokadili, kar ni enostavna zadeva, ker ima močan vonj, ko se kadi. Odšli smo v kopalnico, odprli vročo vodo, nadišavili z vsemi mogočimi šamponi, dezoderanti in začeli kaditi pod finto, da se tuširamo. Vendar načrt ni bil najbolj uspešen in so nas jasno dobili oziroma zavohali travo. Mi smo še naprej trdili da vse skupaj ni res in vztrajali do zadnjega momenta. Naslednji dan smo morali oditi vsi pacienti oddelka na odvzem krvi in urina, in tam je postalo vse jasno. Zdravniki niso vedeli kaj storiti, ali nas vse skupaj odpustiti, ali nadaljevati z zdravljenjem. Odločili so se za drugo in ostali smo na oddelku, ter nadaljevali z terapijo. Kasneje pa se je zgodila druga neumnost, ki sem jo storila jaz z neko drugo punco z oddelka -Mojco. Bila je sobota in dovolili so nam prirediti zabavo za rojstni dan nekega fanta iz oddelka. Naročili smo si pice in coca colo, naštimali muziko, plesali in se zabavali. To je bilo dva dni pred koncem zdravljenja, dva dni pred izpolnjenimi tremi meseci. Sredi zabave je prišla do mene Mojca, in mi rekla, da ne zdrži več, da bi rada odšla in se zopet drogirala. Po resnici povedano jaz nisem bila zato, vendar ji je uspelo me prepričati. Želela bi vam razložiti, zakaj je prišlo do tega v Mojčini glavi. Imeli smo zabavo, pili smo lahko le coca colo brez kofeina, glasba ni smela biti preglasna, ni smelo priti do dotikov z nasprotnim spolom in kar je bilo najniže, zabava brez kakršnekoli droge, alkohola, česar nihče od nas ni navajen in zato se nam je zdela zabava dolgočasna. Ona, ki je bila po karakterju slabič, je podlegla in zavedla tudi mene. Tako kot je storila prej omenjena punca, sva storili tu midve. Okno sva odprli z zobotrebcem, si pripravili torbo z najnujnejšimi stvarmi, se poslovili od ostalih in ušli. Odšle sva v prvi najbližji bar, kjer sva vedeli, da kroži droga, se ga najprej zadeli, potem pa še fino napili, naplesali in prespali pri znancih. Povedano v enem stvaku, zaradi petih minut šibkosti, ko bi lahko pomagal en sam pogovor z medicinsko sestro, sva vrgli stran tri mesece zdravljenja, dobre volje in podpore zdavnikov, zaupanje staršev, ki je bilo še tako in tako šibko, predvsem pa najino zdravje. ZAKAJ? Zato, ker se nisem jaz odločila za zdravljenje, temveč moji najbližji. Narobe! Vsak odvisnik se mora odločiti sam, da bo prenehal z odvisnostjo, ker če se ne odloči sam, ne pomaga noben zdravnik ali starši, prijatelji, specialisti in ne vem kdo še vse SAM, SAM in samo SAM si lahko pomagaš. Da se vrnem nazaj. Ko so v bolnici ugotovili, da me ni, so takoj poklicali moje starše in jim povedali, kaj se je zgodilo in naj poskušajo ukrepati sami. Iskali so me po celi Ljubljani, poklicali vse, ki bi lahko vedeli karkoli o meni, vendar nič. Jaz sem se jim javila šele po tednu dni, ki sem jih preživela pri nekem starem narkomanu, ki je imel svoje stanovanje. Tam sem se zopet začela drogirati, kot v starih časih, preselila sem se k svojemu bratu, ki je živel sam, ker smo mislili, da me bo mogoče spravil v red. Vendar tudi tam ni šlo, kot so si ostali zamislili. Po štirih mesecih preživetih pri bratu, smo se odločili za Projekt Človek, vendar o tem v naslednjem delu.

6. del: Projekt človek

Za vstop v projekt Človek so potrebi drugačni pogoji, za moje pojme malo prekomplicirani, za narkomana v pravem pomenu besede. Nekoč je bil vstop mogoč šele po dolgotrajnih eno ali dvomesečnih pogovorih, brez heptanona, pod 24 urnim nadzorom staršev ali kateregakoli odraslega člana družine, sodelovanjem staršev na sestankih, prenočitve doma,.... Ker se je na pogovore hodilo k prostovoljcem, mi jih je uspelo pretentati, kljub temu, da sem se poleg heptanonske terapije še vedno drogirala. 24 urnega nadzora mame nisem imela, ker je mama hodila in si tega ni mogla privoščiti, kar je pomenilo, da sem imela možnost 'kontakta' z drogo.

No in tako je prišlo do dneva, ko so se mi ob 7-mi uri v spremstvu moje mame odprla vrata hiše na Malenškovi ulici, kjer se opravka prva faza terapije. Večji del ljudi v skupini je bil med seboj že znan in takoj jim je bilo jasno, da z menoj ni bilo vse po pravilih. Tako so mi po treh dneh bivanja v skupini rekli, da tako pač ne gre in da moram dati urin. Če je urin pozitiven (kar pomeni, da vsebuje substance kakršnekoli droge), je treba test plačati in ti poleg tega dodelijo tudi tedensko izključitev iz skupine. Ko sem izvedela vse te informacije, sem pred seboj že videla probleme, tako, da sem predlagala neki punci iz skupine, če bi dala vodo namesto mene, ker bi bil test tako negativen. Z menoj je odšla na WC, storila kot sva se zmenili, urin pa sem odnesla sama v svojem imenu. Lahko bi šlo vse po maslu, če tista punca ne bi šla do njega odgovornega in mu povedala za moj trik. Na koncu koncev se je vse skupaj izšlo še slabše kot sem planirala. Poklicali so mojega očeta, mu razložili situacijo in rekli naj se oglasi na pogovor ter me odpelje domov. Takoj ob prihodu je moral najprej plačati 10.000 tolarjev za test potem poslušal pridige in nato me je odpe jal. Da vam ne napišem, kako sem jih slišala od očeta. Rekli so mi, da naj odidem domov za teden dni, vse skupaj dobro premislim in se vrnem. Ampak v tistem momentu pa sem jim vsa objokana rekla, da se ne bom vrnila in da si želim terapije, kjer bi me prijeli z bolj trdo roko, daleč od doma in kjer bi me takoj sprejeli takšno kot sem, brez kakršnih koli pogojev. To je komuna Le Patriarche, organizacija, ki ima centre za rehabilitacijo narkomanov in obolelih za AIDS-om po celem svetu. Takoj naslednji dan sem odšla na sestanek Društva Up, takrat še na Metelkovi, sedaj pa na Miklošičevi, ki ureja vse potrebne dokumente in daje informacije za vstop v katerokoli od komun Le Patriarche. Organizacija Lucien J. Engelmever oz. Le Patriarche so centri prve, druge in tretje faze terapije, v katere imajo vstop ljudje vseh ras in barv, ver in starosti, odvisniki od drog, alkohola, tablet itd. V centru smo živeli tako fantje kot dekleta, vendar v ločenih sobah. V centrih prve faze sprejemajo nove odvisnike, ki smo se morali najprej detoksificirati s posebnimi rastlinskimi čaji imenovanimi tisana, z masažami, sprehodi, predvsem pa z opravljanjem fizičnih del.

Ponovno smo se morali naučiti osnovne higiene in discipline, kot je vstajanje v zgodnjih urah, redni obroki, delovne navade itd. Ta faza poteka prvih šest mesecev bivanja v centru in od vsakega posameznika je odvisen njegov napredek v tem času. V tem času si izbereš dejavnost, ki te najbolj motivira, veseli in katero znaš najbolje opravljati in se z njo ukvarjaš v drugi fazi terapije. V komunah v različnih deželah, se opravljajo različna dela kot so: vodovodar, mehanik, glasbenik, slikar, dela v rastlinjakih...Lahko se specializiraš le za eno dejavnost, če pa le te stalno menjavaš, pomeni, da stalno menjaš centre, prijatelje, države in ostalo. Druga faza terapije si deli od štiri do deset oseb. Gre za ponovno prilagajanje na širše socialno okolje. Naše delo je informiranje ljudi o problematiki drog, aids-u in komuni Le Patriarche kot taki, njenem delovanju, sprejemanju novih odvisnikov ter njihovih staršev. Komuna v namen informiranja izdaja revijo Antitox, naša naloga pa je med drugim tudi prodajanje te revije. Če si želiš živeti v partnerski zvezi, te najprej ločijo za približno štirideset dni, nato pa vama dodelijo skupno sobo v centru. Mladoletni odvisniki morajo za življenje v paru dobiti privolitev staršev. Urnik življenja v tej fazi je tudi strogo določen in med drugim vključuje vsakodnevne skupne sestanke ter plan dela in čiščenja za naslednji dan. Za vsako neupoštevanje pravil, je predvidena kazen kot npr., pomivanje posode vseh 'kolegov', ali pa nočno čuvanje centra, tako da se pravil raje držiš. Kakšno pa je bilo moje življenje v komuni in kje sem ga prebila, pa v naslednjem delu.

Vedno vaša, sveže zaljubljena Miša!