Bistvo življenja verjetno ni ležanje na plaži, kajti potem bi bila vsa Ljubljana v teh jesenskih dnevih čisto prazna. Pa temu ni tako, kajti Ljubljana vsak dan vedno bolj vre od učenosti željnih najstnikov, ki se podijo za učenosti željnimi najstnicami, ki jim je vedno bolj všeč kakšen že odrasel moški iz četrtega letnika, ali pa že kar kakšen bruc.

Skratka zadeva postane zelo komplicirana, ker najboljša Anina kolegica, Sanja ve za tistega fanta, Aleša, ki hodi v 1.j in ima skuter. Ampak stvar se še bolj zakomplicira, ko Sanja ugotovi, da je Alešu všeč Ana in ne ona, najboljša Anina kolegica. Razvije se celo nekakšno Ijubosumje, ko Aleš povabi Ano v K4, Sanje pa ne. Toda, ker je Sanja najboljša Anina kolegica in ker je Aleš povabilo ponudil prav takrat, ko sta bili neločljivi kolegici skupaj, je bilo iz Sanjine strani splošno razumljeno, da gre tudi ona v K4. In ker je bila Ana malce boječe narave, in ker Aleša pravzaprav sploh ni poznala, ji je bilo kar prav, da gre Sanja z njo. Skratka, okoli enajste ure zvečer sta Ana in njena najboljša kolegica Sanja stopili na nanovo prepleskano stopnišče na Kersnikovi in zasuli so ju surrealistični toni transmentalnega rejva.

Prijeli sta se za roko in družno druga za drugo švignili skozi množico proti šanku. Naročili sta pivo in sedli za najbližjo mizico. Ana je naredila prvi požirek piva iz rosne steklenice in se ozrla po Ijudeh naokoli. Nenadoma je opazila, da se punci za sosednjo mizico prav nenavadno božata. Pogledala je malo bolje in opazila, da se punci pravzaprav že ližeta. Nenadoma jo je Sanja porukala za roko, Ana se je obrnila in pogledala proti plesišču....

Zagledala je Aleša, njenega najdražjega Aleša, ravno tistega, ki ji je v duši naredil ognjemet, kako se objema z nekim dvajsetletnikom. Izbuljila je oči in istočasno začutila razočaranje in nekakšen prijeten, celo erotičen občutek, ki ji je kri pognal proti rosno mladi glavici. Strmela je in strmela in sline so se ji začele nabirati v ustih, in videla je, kako ji je Aleš pomahal. Pomahala mu je nazaj in po kratkem sporazumu sta se Aleš in njegova, oziroma njegov prijatelj začela premikati proti njuni mizici.

Naenkrat je Ana začutila, kako jo je Sanja objela, in obrnila se je proti Sonji, in prežela jo je neskončna opojnost Sanjinih ust, in ustnic in jezika, ki ga je spustila v Sanjina usta in naenkrat je Ijubila vse - ves svet, ki jo je obdajal, vse življenje, ki se je razprostiralo pred njo in vse življenje, ki je že davno tam nekje v preteklosti izginilo v sončnem zahodu. Pogledali so se, se objeli in odšli k Aleševemu kolegu, a to je že povsem druga zgodba. Nauk te zgodbe pa je, da je bistvo življenja vse kaj drugega kot pa ležanje na plaži; predvsem pa ni dolgočasno.